Mačji aids je zelo nalezljiva bolezen mačk in je razširjena po celem svetu. Nevarna je za vse mačke, ne glede na njihovo starost. Povzročitelj bolezni je virus FIV. Virus se širi s slino in krvjo. Bolezen je najbolj razširjena med odraslimi mački, saj so med gonitvijo zelo agresivni in njihovo obnašanje pripelje do grobega pretepa z drugimi mački. Okužen maček lahko virus prenese na zdravo žival z ugrizom. Zarodki pa se lahko okužijo preko posteljice že v maternici oziroma takoj po rojstvu, ko jih okužena mačka liže in neguje.
Virus se najprej naseli v bezgavkah in vranici, kjer napade bele krvničke. Bele krvničke so zelo pomembne, saj so odgovorne za odpornost organizma. Virus z uničevanjem belih krvničk slabi obrambni sistem organizma mačke. Tako okužena mačka je lahko videti zdrava več let, vendar postane bolj dovzetna za infekcije, ki zdravim živalim ne škodijo, za okuženo žival pa so lahko smrtno nevarne. 80 % živali živi še 4 do 5 let po okužbi. Pri 50 % okuženih mačk pa se bolezen sploh ne razvije in so samo prenašalci bolezni.
BOLEZENSKI ZNAKI
Ko se virus naseli v bezgavke in vranico, se okužba pomiri in preide v latentno fazo, kjer ni bolezenskih znakov. Latentna faza je velikokrat zelo dolga. V zadnji fazi bolezni, ko virus uniči obrambni sistem, pa se pojavijo različni bolezenski znaki, ki so posledica oslabljenega obrambnega sistema. Bolezenski znaki so slabo počutje, povišana temperatura in hujšanje. Dlaka izgubi lesk in se jo težje neguje, zaradi česar je maček videti zanemarjen. Lahko se pojavi tudi hudo vnetje dlesni in ustne sluznice. Večja možnost je, da se pojavijo glivične, bakterijske in virusne infekcije, zdravljenje le teh je težje in dolgotrajnejše, kot pri neokuženih mačkah. Velikokrat se pojavijo tudi izcedek iz oči, slabokrvnost, kronična driska in povečanje bezgavk. Pogosto je opaziti tudi smrkanje, kihanje in kašljanje, kar kaže na prizadetost zgornjega dihalnega trakta. Okužene mačke so bolj dojemljive tudi za novotvorbe, kot sta levkemija in limfom.
ZDRAVLJENJE
Žal je bolezen neozdravljiva. Vendar se lahko okužbo ugotovi kmalu po infekciji s hitrimi testi ELISA, ki zaznajo protitelesa, vendar ti žal niso vedno zanesljivi, zato veterinar priporoča, da se jih ponovi čez 2 meseca. Ko veterinar potrdi, da je žival okužena, začne akutne infekcije zdraviti z antibiotiki in vitamini. Ko je muc že zelo oslabljen, se mu lahko da tudi infuzijo in drugo podporno terapijo. Okužena žival lahko živi še veliko let. Tudi žival, pri kateri se je bolezen razvila, lahko ob pravem zdravljenju in primerni negi živi še več let.
Cepiva proti mačjemu aidsu žal še ni.
NASVET VETERINARJA
Žival naj ne prihaja v stik z mački, za katere sumimo, da so okuženi. Pri samcih je to težje kontrolirat, saj se med gonitvijo samic radi potepajo in tepejo za naklonjenost samic. Preko ugrizov in prask, dobljenih med pretepi, se bolezen hitro širi.
Daleč najučinkovitejša preventiva je kastracija mačkov in sterilizacija mačk. Kastrirani mački nimajo spolnega nagona in niso več agresivni, zato redkeje prihajajo v stik z drugimi mački, kar bistveno zmanjša možnosti za prenos bolezni.
Ko v svoje gospodinjstvo sprejmete novo mačko, je priporočljivo, da jo za določen čas ločite od ostalih živali, dokler veterinar ne potrdi, da je novi član družine zdrav.
Primož Šušterič, dr. vet. med.